Leta 1786 so z dekretom cesarja Jožefa II. dobili tedanji diskalceatski samostan na sedanji Ajdovščini v Ljubljani z nalogo, da ga preuredijo v splošno bolnišnico. Napravila sta se tudi dva »razdelka« za »blaznike«. 

Leta 1821 se je izkazalo, da je treba bolnišnico razširiti zaradi naraščanja števila bolnikov, tudi duševno motenih. Tedaj so začeli z gradnjo posebnega poslopja za duševno bolne. A je trajala gradnja kar 8 let.

Že leta 1841 je prišlo do zamisli, da bi se zgradila posebna bolnišnica za duševno bolne in sicer nekje v bližini Ljubljane (torej ne v središču mesta, kar kaže, da so že takrat želeli potisniti duševno bolne na obrobje). A se je zapletlo z nakupi zemljišča, pa še revolucija leta 1848 je izbruhnila in se je na zamisel pozabilo.

Leta 1868 pa je sklenil deželni zbor, da se zgradi nova bolnišnica za duševno bolne kar ob »Deželni civilni bolnici v Ljubljani«, a je bil proti dunajski profesor psihiatrije, ki je bil vprašan za »strokovno mnenje«. Zaradi naraščajočega števila duševno bolnih so leta 1873 naredili posebno »podružnico« v tedanji prisilni delavnici na Poljanskem nasipu (sedanja Enota za zdravljenje odvisnih od alkohola). Vanjo so nagnetli 60 bolnikov.

Leta 1875 je imel v kranjskem deželnem zboru  dr. Karol Bleiweis – vitez Trsteniški svoj znameniti referat »Blaznice  (norišnice) – kakoršne morajo biti in kaj je njih namen«. To je bila hkrati ponovna pobuda za gradnjo psihiatrične bolnišnice. Kupili so Krisperjevo posestvo na Studencu v Polju (v vasi Studenec), ki je bilo nekdaj živalski vrt knezov Auerspergov.

3. januarja 1881 je bila tako uradno odprta prva slovenska bolnišnica za duševne bolezni v mejah sedanje Slovenije. Bolnišnica se je imenovala »Kranjska deželna blaznica Studenec«. Že pred uradno otvoritvijo (27. in 28. decembra 1880)  pa so v bolnišnico naselili dvaindvajset moških in šestindvajset ženskih »dušnih bolnikov«.

To sta bili sprva le dve paviljonski stavbi, a že leto kasneje do dokončali gradnjo še dveh novih dvonadstropnih paviljonov. V takem obsegu je bolnišnica delovala vse do leta 1920. Tega leta se je preuredila v  bolnišnico za duševne bolezni še bivša prisilna delavnica na Poljanskem nasipu.

Leta 1934 in 1938 pa so na Studencu dogradili še dva  paviljona s skupno kapaciteto 160 postelj. K bolnišnici je nekako spadalo (in bilo pod zdravniškim nadzorom psihiatrov) zavetišče sv. Jožefa, kjer so oskrbovali 120 bolnikov.

Tako je  tik pred 2. svetovno vojno imela Bolnišnica za duševne bolezni Ljubljana Studenec 472 postelj na lokaciji studenec, 398 postelj na lokaciji Poljanski nasip in 120 postelj v zavetišču sv. Jožefa. Tedaj je bila v Sloveniji le še ena bolnišnica, v Novem Celju, s 380 posteljami.

Po 2. svetovni vojni je Bolnišnica za duševne bolezni večkrat spreminjala svoje ime, od Bolnišnice za duševne in živčne bolezni, preko Univerzitetne psihiatrične bolnišnice do sedanje Psihiatrične klinike Ljubljana.

Leta 1998 se je Psihiatrična klinika izločila iz sestave Kliničnega centra in se osamosvojila z imenom Psihiatrična klinika Ljubljana. Tedaj je delovala na 4 lokacijah:  na Studencu kot Klinični oddelek za klinično psihiatrijo, na Zaloški 29 kot Klinični oddelek za mentalno zdravje, na Poljanskem nasipu 58 kot Enota za zdravljenje odvisnih od alkohola in na Polikliniki, Njegoševa 4 kot Center za izvenbolnišnično psihiatrijo.

Leta 2001 smo na lokaciji Studenec dogradili novo, najsodobnejšo bolnišnico za intenzivno psihiatrično zdravljenje. Leto kasneje smo dogradili (z adaptacijo stavbe bivšega vojaškega psihiatričnega oddelka na Zaloški 29) novo bolnišnico, v kateri deluje Center za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog.

Leta 2005 pa smo dogradili najsodobnejšo bolnišnico za starostniško psihiatrijo.

Tako smo z novogradnjami postavili okolje, v katerem lahko poteka sodobno in vrhunsko psihiatrično zdravljenje.

dr. Karol Bleiweis: referat »Blaznice (norišnice) – kakoršne morajo biti in kaj je njih namen«

Za slepe in slabovidne(CTRL+F2)
barva kontrasta
velikost besedila
označitev vsebine
povečava