- Predstavitev
- Koristne informacije
- Strokovne enote
- Izobraževanje
- Raziskovanje
Projekt ARRS J3-7320
- Raziskovanje
- Aktualni projekti
- Projekt ARRS J3-7320
VPLIV RAZLIČNIH NEVRONAVIGACIJSKIH POSTOPKOV NA UČINKOVITOST TERAPEVTSKEGA DRAŽENJA Z REPETITIVNO TRANSKRANIALNO MAGNETNO STIMULACIJO PRI DEPRESIJI
Motnje razpoloženja predstavljajo največji delež bolezenskega bremena, povezanega z možganskimi boleznimi v Evropi. Veliko bolnikov z depresivno motnjo ob zdravljenju ne doseže remisije. Trajni simptomi depresivnosti so povezani z upadom vsakdanjega funkcioniranja, povečano potrebo po zdravstvenih storitvah, povišano splošno mortaliteto in samomorilnim tveganjem. Prevalenca depresije, rezistentne na zdravljenje, se giblje med 10% in 60% vseh depresivnih bolnikov, odvisno od uporabljene definicije. Razvitih je bilo že veliko novih oblik medikamentoznih zdravil za depresijo, vendar se zaenkrat niso izkazala za učinkovitejša od standardne antidepresivne terapije.
Med alternativnimi oblikami biološkega zdravljenja depresije izstopajo metode usmerjene možganske stimulacije, ki med drugim vključujejo tudi repetitivno transkranialno magnetno stimulacijo (rTMS). TMS je neinvazivna nevrofiziološka metoda, pri kateri inhibiramo ali vzdražimo manjša področja možganske skorje, ki ležijo pod tuljavo TMS aparata. Protokoli rTMS stimulacije sicer kažejo statistično zmerno velike učinke, ki pa v absolutnem smislu predstavljajo dokaj nizke stopnje terapevtskega odziva pri rezistentni depresiji. Primer novejšega rTMS protokola je theta vgnezdena stimulacija (theta burst stimulation, TBS), ki je krajša, enostavnejša, varnejša in za paciente lažje prenosljiva metoda stimuliranja, obenem pa enako učinkovita kot klasični rTMS protokoli.Ker je učinkovitost odvisna tudi od točnega mesta stimuliranja, se pri zdravljenju depresije uporabljajo postopki nevronavigacije. Pri standardnem postopku uporabimo posameznikovo strukturno magnetnoresonančno sliko, da s pomočjo anatomskega atlasa določimo skupinsko koordinato v dorzolateralni prefrontalni skorji (DLPFC).
Ustreznost tega postopka je vprašljiva zaradi naravne variabilnosti anatomije prefrontalne skorje, pri bolnikih z depresijo pa so verjetno prisotne tudi patološke spremembe v delovanju možganskih omrežij. Kot alternativna možnost za natančnejšo individualno nevronavigacijo je bila predlagana metoda določanja možganskih omrežij v mirovanju na podlagi funkcijskega magnetnoresonančnega slikanja (rsfcMRI), s katero lahko ugotovimo arhitekturo in lokacijo funkcijsko ločenih možganskih omrežij pri posamezniku
Splošni namen predlagane raziskave je ugotoviti, kateri dejavniki lahko vplivajo na izboljšanje učinkovitosti, enostavnosti in varnosti trenutno uporabljanih rTMS protokolov za zdravljenje depresije pri individualnih bolnikih. V okviru randomizirane klinične raziskave bomo uporabili kombinacijo stimulatornega in inhibitornega TBS protokola in preverili, ali bolj kompleksna metoda nevronavigacije s pomočjo mirovnih omrežij izboljša učinek TMS zdravljenja depresije v primerjavi s standardno metodo. Dodatno bomo preverjali tudi učinke drugih znanih in potencialnih dejavnikov variabilnosti terapevtskega odziva v obeh skupinah bolnikov. Ugotavljali bomo stopnjo izraženosti kliničnih dejavnikov rezistence, obenem pa spremljali tudi izraženost molekularnih in genetskih označevalcev, kvantitativnih EEG in TMS označevalcev, ki se povezujejo z odzivnostjo na zdravljenje in s procesi nevroplastičnosti v možganih. Iz podatkov MR slikanja bomo določili arhitekturo lokalnih in razširjenih možganskih omrežij (funkcijska konektivnost s pomočjo metode rsfcMRI in strukturna konektivnost s pomočjo metode difuzijskih tenzorjev, DTI).
Raziskovalne postopke bomo ponovili po koncu zdravljenja, da bi ugotovili morebitne spremembe v delovanju možganov pri posameznikih in med obema terapevtskima skupinama. Ob neposredni uporabnosti predlagane raziskave za klinično prakso postopkov TMS zdravljenja se nadejamo tudi, da bo raziskava prispevala k novim uvidom v nevrofiziološke mehanizme depresije in terapevtske odzivnosti na antidepresivno zdravljenje, s čimer bi prispevali k premoščanju razlik med molekularnim, celičnim in sistemskim razumevanjem delovanja možganov.
Sestava projektne skupine s povezavami na SICRIS strani posameznih raziskovalcev:
